Relacijska družinska terapija (RDT) je inovativni, biopsihični model, ki upošteva in integrira organske in psihične komponente posameznika in družine, v kateri odrašča posameznik. Integrira spoznanja interpersonalne analize, objekt-relacijske teorije in psihologije jaza, z zakonitostmi sistemske teorije, teorije navezanosti in nevroznanosti. V središče dela postavlja odnos. Omogoča globinsko preoblikovanje čustvenih vzorcev odnosov, ki so pripeljali posameznika, zakonca ali družino v stisko in omogoča trajnejše spremembe. Model je prejel 2. nagrado na Forumu inovacij 2010 v Sloveniji.

Glede na ta model, je družina naravni prostor, v katerem se otrok lahko razvije v varnem okolju. Zato ta model bistveno poudarja, da je tudi v terapevtskem prostoru nujno potrebno ustvariti vzdušje varnosti in zaupanja, na osnovi katerega je mogoče zdravljenje in razreševanje še tako težkih ran in zapletov iz otroštva in mladosti.

 

Tu so zato temeljni afekt ter mehanizma projekcijske-introjekcijske identifikacije in kompulzivnega ponavljanja bistveni za razumevanje vseh nivojev posameznikove psihične strukture. RDT je v svoji zasnovi psiho-organski model. Utemeljen je na dejstvu, da se vzorci odnosov, občutkov ter obojega skupaj (kar imenujemo psiho-biološka stanja) iz zgodnje mladosti ponavljajo tudi in predvsem, če so boleči in travmatični. Človeški možgani se oblikujejo in gradijo v odnosih, psiho-biološko stanje, ki se tam oblikuje, postane domače. Zato posameznik ves čas išče in nezavedno poustvarja ravno ta vzdušja v vseh odnosih, še posebej v intimnem odnosu, ki so nastala v primarni družini in so zapisana globoko v telesu in psihi. Vse to počne nezavedno in z upanjem, da se težka stanja razrešijo oz. lepa ponovijo.

 

RDT predpostavlja, da motnje, travme v zgodnjem odnosu s starši in skrbniki močno vplivajo na vse kasnejše odnose. Zato terapevt najprej usmeri svoje strategije in intervencije na sistemski nivo in šele, ko tu ne uspe, ko uvidi, da je temeljni afekt in afektivni psihični konstrukt usidran globlje, potem počasi, taktno in z veliko mero empatije kot neke vrste “psihični arheolog” počasi prodira globlje v interpersonalni in nazadnje intrapsihični nivo posameznika, partnerjev in celotne družine. V procesu terapije tako postopoma odkrivamo nezavedne vzroke težav, njihove korenine v preteklosti ter njihov vpliv na sedanji odnos do sebe in bližnjih, počasi opuščamo stare nefunkcionalne obrambne mehanizme in vzorce ravnanja ter krepimo funkcionalne in se učimo novih, drugačnih vzorcev ravnanja in spoprijemanja z izzivi.